Tretjo 3gun tekmo smo imeli na strelišču PVD Sever za Primorsko in Notranjsko v Črnotičah. Organizatorji, Aljaž in Nejc Kozamernik ter Matevž Miklavc, so nam pripravili zelo kompleksno tekmovalno progo z naslovom ”Čista jeba”. Proga je bila res zahtevna, saj je vsebovala naloge, za katere je bilo potrebno veliko zbranosti in spomina, poleg klasičnega teka in streljanja. Naslov ”Čista jeba” je bil zares na mestu, čeprav se je prvotno bral kot malce neresna provokacija.
Zazvoni telefon. ”Piiisk.” V njenem smsu samo slika čudne face, spodaj pa napis: ”Pomagaj. To je ta! Železniška posta”… //žreb glavne tarče// Takoj za tem so me že ”presenetile” večinoma kovinske tarče v koridorju, oddaljene od 50 do okoli 100 m. Z njimi sem se spopadel s puško in nato odtekel v prvo možno kritje. Tam sta čakala dva papirnata stražarja, ki sta zadrževala talko, prodajalko vozovnic. Po njeni (od)rešitvi sem naredil taktično menjavo in vpadel v sobo s tremi papirnatimi zlikovci. En, dva, tri, štiri, pet in zlikovcev že ni bilo več; nabojev za puško pa tudi ne, zato sem jo odvrgel.
Odhitel sem v naslednjo ulico, od koder so se slišali klici ranjenca. Ko sem prišel do njega, sem se za par sekund ustavil in razmislil, kako naprej //žreb matematičnih računov in računanje, rezultati so določali zahtevano število strelov//. Preden sem z eno roko zagrabil ranjenca in se začeli vzvratno premikati proti izhodu, sem repetiral pištolo in se pripravil na nove tarče. Z njimi sem se spopadal dokler ni bil nabojnik prazen, komaj mi je ranjenca uspelo spraviti na varno.
Odhitel sem v naslednjo ulico, vedno bliže sem bil železniški postaji,… Kar naenkrat so trije kovinski papki skočili iz prvega vagona. Ni bilo časa, napolnil sem pumpo s tremi naboji in odbil prvi napad… in takoj so se pojavili še trije,… pa še trije… Sranje…
”Na pomoooč”, sem zaslišal klice iz bližine. Prazno pumpo sem spustil in odšprintal proti glavnemu peronu. Preden sem pogledal izza zidu, sem izbrskal še zadnji poln nabojnik za rezervo in se pripravil na… kaos. Takoj za zidom sta me presenetila dva papirna barabina, ki sta zadrževala talca in en precej oddaljeni opazovalec s kalašnikovko. Ravno ta mi je povzročal nemalo problemov, zato sem naredil taktično menjavo, preden sem nadaljeval po peronu. Nasprotniki so bili povsod, zdelo se je, kot da ni nikjer na tem peronu normalnega kritja. Zaslišal sem zvok… ”Vlak”, sem si rekel. Pogledal levo in v premikajočem vlaku zagledal čudno faco iz smsa. Bil je glavni šef železniške mafije, ki je ugrabil vlak in za talca vzel strojevodjo in sprevodnika. Nisem okleval in rešil oba, da sta lahko še pravi čas ustavila vlak.
Kriki na pomoč so bili vedno bliže. Izza reklamnega panoja sem videl, kako se dva oborožena papirčka trudita, da bi nekoga ukrotila, ki pa se jima neutrudno upira in zato se prerivajo po peronu. ”Ooo, poglej si ti njo, ne pustiš se jima, a? Še telefona ti nista mogla vzet”, sem si veselo rekel, previdno nameril, nekajkrat ustrelil in… Srečen konec.
…ali na kratko. Fenomenalna tekma, ki je od vsakega strelca zahtevala vrhunsko strelsko znanje ter zbranost. Veseli smo bili mednarodne udeležbe, dobre družbe in OK vremena… Pa še na čim več takih…
Kot vedno rezultati in galerija slik… in tokrat še video:
Nejc V.
Ob kar treh različnih možnostih za trening na vojaških streliščih to soboto, se nas je kakšnih 25 članov in nekaj gostov zbralo tudi na strelišču Crngorb.
Vodja streljanja je bil Samo Debevec, ki je strelsko linijo klasično razdelil v tri dele. Na prvi je potekal pištolski trening na razdaljah od 5 do 25 m, na drugem streljanje na 100 m z dolgocevnim orožjem, tretji del pa je bil namenjen treningu ostrostrelcev na 300 in več metrov.
Dan se je začel z gosto meglo, tako da so bile že tarče na 100 m komaj vidne. Iz tega razloga se nas je kar nekaj, ki smo planirali samo trening z dolgocevnim orožjem, odločilo, da najprej malo povadimo tudi s pištolo in počakamo, da se megla razkadi. To se je zgodilo okoli enajste ure in pričakal nas je lep sončen dan, ki je omogočil, da izkoristimo ves potencial, ki ga strelišče ima. Tako smo veselo pokali tam nekje do druge ure popoldan. Sledilo je seveda pospravljanje strelišča, nato pa odhod domov.
Na splošno lepo preživet dopoldan, pogrešal pa sem padajoče tarče, saj ima streljanje nanje res poseben čar. 🙂 Upam, da jih kmalu »usposobijo.«
In še galerija nekaj meglenih slik.
Rok Kuklec
Kljub slabšemu vremenu, smo se člani SD 1991 odpravili na tekmovanje v Mokronog, kjer smo dan pričeli z obvezno prijavo tekmovalcev in ekip. Po nagovoru organizatorja, smo se odpravili na prizorišče, se opremili in seznanili s streliščem.
Športnih strelcev je bilo veliko, prav tako tudi postavljenih prog. Naši gostitelji so se zelo potrudili in organizirali kar 7 prog, na katerih smo morali v določenem vrstnem redu podirati kovinske tarče. Proge so bile zelo zanimive, na nekaterih si le stal in podiral tarče, na drugih pa si moral narediti več premikov, da so se odkrile vse tarče. Progo je bilo potrebno odstreliti tri krat zapovrstjo, od tega sta se štela dva najboljša časa. To pomeni, da je bilo ta dan streljanja čez glavo! Veseli smo bili tudi zelo dobre družbe športnih strelcev Strelskega društva 1991. Bili smo namreč pohvaljeni s strani sodnikov, da zelo hitro postavljamo tarče za naslednjega strelca in pa za fair play!
Tekmovalci so se pomerili tudi v panogi PCC, kjer je z odliko odnesel pokal za prvo mesto Žiga Polajnar, ter Manca Vrhovnik, ki si je prislužila medaljo za drugo mesto v ženski kategoriji.
Dan in druženje smo zaključili s pogostitvijo, ter podelitvijo nagrad. Tekma je bila odlična, tako v organizacijskem smislu, kot tudi strelskem. Prav tako tudi družba.
Rezultati PPC, Iron, Optic, ekipe.
Grega
Tekmovanje je bilo namenjeno vsem članom združenja Sever, slovenskim policistom, pravosodnim policistom, pripadnikom vojske, varnostnikom in športnim strelcem.
Iz društva SD1991 se nas je tekme udeležilo 7 članov, od tega so trije tudi pomagali pri izvedbi tekmovanja kot sodniki združenja Sever. Tekmovalo se je tako v posamični kot v ekipni konkurenci. Končno število tekmovalcev je bilo 74, v trinajstih ekipah. Prišli so tudi gostje iz Hrvaške in Italije.
Organizatorji so nam pripravili 7 zanimivih prog, na katerih smo se spopadali z različnimi nalogami, kot so streljanje izza in iz avtomobilov, streljanje mimo premikajočega talca, selektivno streljanje tarč pravilne barve, ipd. Tekmovanje je potekalo tekoče, tudi vreme je sodelovalo.
Po končani tekmi smo se podružili ob pasulju s klobaso in na prijetnem soncu počakali rezultate. Z ekipo SD1991 s štirimi člani smo zasedli skupno sedmo mesto, preostali člani pa so v ekipi Sever1 osvojili zmago! V posamični razvrstitvi smo bili smo bili precej enakomerno razporejeni po celem seznamu, s tem da se je večina članov uvrstila v prvo dvajseterico.
Kot vedno, slike in rezultati (skupno, ekipno, moški) so (žal pa ne ravno najboljše/i).
Nejc V.
Dne 11. 10. 2018 smo se udeležili taktičnega tri dnevnega ostrostrelskega tekmovanja Shild 2018. Tekmovanje poteka na vojaškem poligonu Zahorie na Slovaškem, kjer je območje namenjeno za testiranje novega topniškega orožja. Velikost samega poligona oz. strelišča je izjemna. Na tekmovanju smo nastopila dva slovenska para in en mešani par s Slovencem in Čehom. Vsi Slovenci smo dobili v bazi svojo hiško, v kateri smo imeli opremo in spali, kolikor se je pač spati dalo.
Tekmovanje se je začelo s sestankom kako bodo zadeve potekale in z možnostjo nastrelitve puške na 100 in 300 m. Po večerji smo dobili prosto do 3 zjutraj, ko se je začela akcija. Nočno streljanje na dolžinah 400 m, 550 m, 600 m in 750 m. Težave pri nočnem streljanju pridejo do izraza, ko imaš več tarč na različnih razdaljah, a ni nimaš možnosti klikanja po optiki, saj je tema in še omejen čas, ki ti ne dopušča, da bi se lahko igral s svetilko in nastavil optiko. Tako je bilo potrebno računanje in ravnanje po križu kar mi je delalo nekaj težav. Streljanje je bilo do jutra in nato skozi cel dan, na tarče in platke v razdaljah od 25 m do 700 m. Streljanje v kar lepem vetru je bilo zahtevno, saj imaš le en strel brez možnosti popravka. Tako, da ko si ustrelil, si šele videl, da veter tako močno piha, da zadeneš pesek za 2 mil od tarče. In z nič točkami smo šli na naslednjo nalogo…
Na razdalji 100 m smo morali prestreliti vžigalno vrvico, preden dogori do eksploziva in ga raznese. Časa za streljanje imaš, kolikor hitro pač vrvica gori. Do težave pa je prišlo pri obeh slovenskih ekipah, ker smo vrvico uspešno prestreli, a je žal iskra preskočila dalje in vrvica gorela naprej…
Zvečer smo se preselili na drugi del poligona, kjer so razdalje do 1430 m. Ekipa pod časovno omejitvijo išče tarče in jih mora zadeti. Najbolj oddaljena tarča je bila na 980 m, najbližja na 25 m. Najbližje seveda skoraj nihče ni našel, saj so vsi gledali v daljavo.
Nato je sledila večerja in ponovno nočno streljanje ob soju raket in bakel. Tarče so bile na 500 m, 570 m, 700 m ter 860 m, s časovno omejitvijo, v temi, zopet brez možnosti klikanja. Najti si moral svojo tarčo s črko svoje ekipe. Bakle so gorele tako, da črke sploh nisi videl in zopet smo naredili slab rezultat na nočnem streljanju.
Zjutraj je sledilo ponovno streljanje do razdalje 1430 m. Tukaj se videla razlika v kalibrih 338 lapua in 6.5 cal. Ob vetru so imeli že z 338 veliko popravka zaradi vetra, manjši kalibri pa so plesali v vetru.
Na koncu smo končali tekmovanje s 4., 9. in 10. mestom. Bila je dobra izkušnja in kot vedno, je tekma najboljši trening za strelca in opremo.
Še nekaj slik v google galeriji.
Aleš
