Češka zbrojovka pomeni češko tovarno orožja in teh imajo kar nekaj. Verjetno najbolj poznana je tovarna CZUB (Češka zbrojovka Uherský Brod). V večini primerov, ko govorimo o CZ znamki orožja, mislimo na CZUB.
Tovarna je bila zgrajena leta 1936 v kraju Uherský Brod takrat še na Čehoslovaškem. Zanimivo je, da so tovarno zgradili v samo 16ih tednih ter, da ima večina objektov izrazito civilni izgled, da bi otežili identifikacijo objektov iz zraka in bili težja tarča za bombardiranje.

Tovarna je tako velik kompleks, da smo se morali iz enega krila na drugo, peljati z avtobusom. Najprej smo si pogledali skladišče za les, kjer pod posebnimi pogoji in v nadzirani atmosferi hranijo različne vrste lesa. Ni važno ali gre za navaden vezan les, kvaliteten oreh ali pa eksotične primerke, mora biti ta skladiščen na določeni temperaturi in vlažnosti, da ne izgubi na kvaliteti. Pogoje hranjenja ter kvaliteto lesa redno nadzorujejo.

Po potrebi oziroma, ko les doseže določene pogoje, ga iz skladišča premestijo v proizvodnjo, kjer začnejo z njegovo obdelavo. Način obdelave je zelo odvisen od modela orožja in serije. Vsak kos lesa gre najprej v roke enega od delavcev, ki ga na grobo odreže po obliki določene puške. Za ta namen imajo kar lesene šablone vseh modelov, ki jih izdelujejo.

Za večje serije pušk gre navaden les v velike avtomatske CNC rezkarje, ki obdelujejo dve ali pa kar štiri kopita naenkrat. Dražji les za omejene serije in puške višjega cenovnega ranga pa se obdela kar ročno na stružnicah ter s posebnim tesarskim orodjem.

Ne glede na model, pa vsako kopito na koncu pride pod budno oko nadzornikov, ki vsako nepravilnost označijo, kopito zavrnejo, ali pa pošljejo na končno ročno obdelavo. Zanimivo je bilo videti tudi, da so začeli v večino novih modelov vstavljati »pillar bedding« – torej kovinske podporne valje, ki jih z epoksi smolo zalepijo v kopito, da se na njih nasloni in privije zaklep. Tak način montaže pripomore pri zmanjšanju vpliva lesenega kopita na natančnost in konsistenco zadetkov.

Pred barvanjem gredo kopita še pod laser, kjer vgravirajo »checkering« in končne podrobnosti. Lakiranje se še vedno izvaja ročno v posebej opremljeni sobi za možnosti požara ali eksplozije.

Na drugi strani tovarniškega kompleksa pa ležijo stavbe, v katerih poteka produkcija kovinskih delov orožja. Skozi ena vrata v prostore vstopijo surovci iz aluminija in jekla, skozi druga vrata pa izstopijo kot končani deli. Tam lahko vidimo vse od preprostih orodji za ročno obdelavo, do naprednih CNC mašin z robotskimi rokami, ki ne potrebujejo človeškega operaterja.
Iz primernih kosov jekla najprej izvrtajo kaliber, jih dajo na »honing« oziroma poliranje, nato pa v stroj za hladno kovanje, kjer cevi dobijo primeren navoj in strukturno trdnost. Sledi vrtanje ležišča naboja, nato pa končna zunanja obdelava do želenega profila cevi. Na koncu pride še notranja in zunanja površinska obdelava , ki je odvisna od tipa in namena orožja.

V sosednjih prostorih diši po svečah, tam namreč vlivajo zelen vosek v kalupe, iz katerih dobijo oblike določenih sestavnih delov. Te voščene dele potem ročno obdelajo do želene oblike in jih s pomočjo vročega orodja spojijo v »grozde« enakih izdelkov z enim sredinskim valjem.
Ti voščeni »grozdi« gredo na viseči tekoči trak, ki jih najprej pomoči v belo glazuro, nato pa v posodo, kjer razpihujejo droben kremenčev pesek. Pesek se prime glazure in na voščenih delih se naredi tanek sloj. Ta postopek se večkrat ponovi, da je dosežena želena debelina. Taki deli se potem sušijo v skladišču nekaj dni, predno jih dajo v peč, ki dokončno utrdi glazuro, hkrati pa stopi ves vosek. Tako nastanejo kalupi, primerni za vlivanje.

Metalurški del tovarne nam je bil vsem najverjetneje še najbolj zanimiv. Tam surov material in reciklirano kovino stalijo v električnem plavžu, dodajo določene snovi za pravilno razmerje, ter iz površja zlitine odstranijo nečistoče in žlindro.
Tako pripravljeno staljeno kovino nato vlijejo v predhodno segrete kalupe, ki zaradi visoke vročine začnejo žareti. Ko se deli dovolj ohladijo, gredo v nadaljnjo predelavo.
Ta postopek uporabljajo na primer za spodnje dele pištol Shadow 2. Tako vliti deli potrebujejo dosti manj strojne obdelave, predvsem pa zmanjšajo količino odpadnega materiala.

V posebej varovanem objektu delavci sestavljajo končano orožje in izvajajo pregled kakovosti. Na tej točki so nekateri deli še vedno deležni ročne obdelave za pravilno delovanje. Določeno orožje, predvsem starejši modeli pištol, so v tej stavbi deležni še »brake in« cikla, tudi do 1000 ponovitev repetiranja zaklepa in proženja, da se vsi deli vnesejo in da je tako orožje pripravljeno za uporabo takoj iz škatle.

Sestavljeno orožje gre do internega strelišča, kjer orožje testirajo s posebnimi naboji, ki imajo 130% polnitev. Na določeno število orožja iz ene serije izberejo tudi en primerek, ki ga testirajo tako, da iz njega ustrelijo skupno 50.000 nabojev (okoli 5000 nabojev na dan).
Vsako orožje mora dosegati tudi določen standard natančnosti, ali pa ga zavrnejo in pošljejo na popravilo v sestavljalnico.

Brezhibno orožje ročno nastrelijo s pomočjo kamere in ekrana za zaznavo zadetkov, ter ga pošljejo v sosednjo sobo na čiščenje.
Orožje je tam hitro in spretno razstavljeno, deli so potunkani v posebno mešanico topil in čistila, ter ročno skrtačeni. Tako očiščeno orožje je sestavljeno in poslano v pakirnico.

ŽIGA

Tudi letos je SD 1991 posodil nekaj “ponazoritvenikov” Parku vojaške zgodovine v Piki, da pričara nekaj zanimivih trenutkov. V Pivki je namreč potekal že XII. Festival vojaške zgodovine, ki se je odvijal med 14. in 16. septembrom.

Za namen festivala smo ponovno postavili uprizoritvene tabore iz druge svetovne vojne, ki so obiskovalcem ponudili kratek vpogled v čas izpred 70 let. Kot navadno je bil postavljen nemški, ameriški, partizanski in sovjetski tabor. Na ta dogodek nastopajoči prinesejo svoje uniforme ter opremo, nekateri celo originale! PVZ pa »posodi« mehanizacijo, predvsem tanke. Naj priznam, da gre za posebno doživetje, ko se »en par mandeljcev« pelje na hrupnem stvoru z zavedanjem, da ga ni kuclja ali drevesa, ki bi se uprl 26 tonam.

V ameriškem taboru pa smo imeli veliko pomoči hrvaških kolegov iz kluba Airsoft klub Alfa. Fantje so pripeljali veliko opreme in postavili lepo postojanko. Za povrh, so imeli še fotografa z odličnim občutkom za sliko, o čemer se lahko prepričate v spodnji galeriji.

Lani je bila v nedeljo uprizorjena bitka na Labi, letos pa so nastopili pripadniki specialnih sil, ki so prileteli s helikopterjem SV. In tudi tu smo sodelovali, saj je helikopter pilotiral naš član. Torej, smo bili ta vikend na zemlji in v zraku.

Za konec naj omenim še zahvalo, ki je prispela na naslov društva in jo lahko preberete tule.

Članek na strani PVZ.

Video na FB strani PVZ.

Galerija slik hrvaškega kolega.

Samo D.

V soboto 22. 9. 2018 smo bili raztreseni na kar nekaj koncih, eden od teh je bil strelišče Mačkovec pri Bohinjski Beli. Tu smo skupaj s kolegi iz SCL izvedli “mokri” trening. Vodja strelišča je bil Andrej Feguš, prisotnih pa nas je bilo okroglih 20 članov obeh društev.

Plavali smo na:
25 m delfin,
100 m prsno,
nad 300 m prosto…

Šalo na stran, vreme res ni bilo kaj prida. Občasno smo celo prekinili streljanje zaradi močnejših nalivov. So pa taki dnevi prav tako pomembni za ohranjanje in pridobivanje strelske kondicije, saj na tak način preverimo kako oprema deluje. Tu se navadno pokaže razlika med poceni “kitajci” in kvalitetno merilno opremo. Moj red dot ni bil kaj prida in se je kmalu orosil. Zato bi ponovil vrli nasvet “buy once cry once.” Vendar pa po drugi strani, podobne razmere nimamo tako pogosto, da bi vsakomur odtehtalo nekaj 100 € višjo ceno za opremo. Ostrostrelcem pa gre cena opreme tako ali tako čez oblake.

Z aktivnostmi smo zaključili že ob 12. uri ter se odpravili ogreti v bližnji obrat (in se pri tem sprijazniti z mislijo, da bo pa tokrat potrebno res dobro posušiti in namazati železje). In vendar je bil zabaven dan! 🙂

Še nekaj slik v google+ galeriji.

Samo D.

V soboto 22. 9. 2018 je na strelišču Agnez Trbovlje, v organizaciji OZSČ Trbovlje, potekalo tekmovanje v streljanju s polavtomatsko puško in pištolo. Tekmovanja se je udeležilo tudi nekaj članov našega društva, vsi pa smo tokrat branili barve svojih območnih združenj Zveze slovenskih častnikov.

V obeh disciplinah je imel tekmovalec na voljo pet poizkusnih strelov. Sledil je ogled tarč in nato deset strelov za oceno. Spektivi in ostali strelski pripomočki niso bili dovoljeni. Prav tako je vso orožje in strelivo zagotovil organizator. S tem so bili pogoji karseda izenačeni za vse udeležence.

Vremenska napoved za ta dan je bila izredno slaba. Na srečo je tekmovanje, kot je tukaj že običajno, potekalo hitro in brez težav. Organizatorjem je tako uspelo tekmo z 80 tekmovalci, dobesedno »pod streho«, spraviti že do 12h in pred prihodom močnega naliva.

Po končanem streljanju je seveda sledila podelitev medalj najboljšim, druženje ob hrani in pijači, nato pa odhod domov.

Uradni rezultati so na voljo tukaj.

V galeriji pa še nekaj foto utrinkov.

Rok K.

V soboto 15. 09. 2018 se je na strelišču SV Crngrob pri Škofji Loki, odvilo zadnje dejanje državnega prvenstva v streljanju z vojaško puško M 48, ki ga tradicionalno organizira SV. Na finalno tekmovanje se je uvrstilo 10 najboljših ekip iz Slovenije in zopet smo lahko držali pesti za kar dve naši ekipi. Ekipo SD 1991 – Z LAHKOTO so sestavljali lanskoletni prvaki: Matej Hajdinjak, Ludvik Filipič in pa Samo Debevec. Za ekipo MUŠAKARJI pa sta streljala naša Janez Prebil in Igor Ebner, ter kolega Igor Jarc iz SCL.

Na koncu tekmovanja smo se zopet veselili odličnih rezultatov, ki so bili skorajda identični lanskoletnim. MUŠAKARJI so zasedli 9. mesto, čemur pa je najbolj pripomogla »skurjena« puška enega izmed tekmovalcev. Matej Hajdinjak je v posamični konkurenci zasedel odlično tretje mesto, ekipa SD 1991 – Z LAHKOTO, pa je zopet osvojila naslov državnega prvaka! In to brez pomoči sodnikov!

To šalo lahko upravičeno zapišem, ker smo člani našega društva sodili večino kvalifikacijskih tekem zahodnega dela tekmovanja in že v začetku leta bili določeni kot sodniška služba za sojenje finala državnega prvenstva. In, glede na besede zahvale in priznanja ob koncu tekmovanja lahko rečem, da tudi upravičeno!

Slavje pa je trajalo »le eno pivo«. Janez, Ludvik in Samo so pohiteli »k svojim enotam« v Pivko, kjer je že potekal 12. Festival vojaške zgodovine. Prav tako Matej, ki je s svojim helikopterjem prevažal enoto ESD, ki je prav tako nastopala na Festivalu. Tako so si lahko dali duška šele v nedeljo popoldne, ko se je končala prireditev in je helikopter dva krat v hitrem in nizkem preletu, gromoglasno pozdravil celotno ekipo sodelujočih, ki so huronsko vrnili pozdrav.

Čas slavja se je začel. Res vražji fantje, tile iz SD 1991!!!

Rezultati ekipno in posamično, ter še nekaj slik.

IGOR

1 2 3 53
SD1991
Zveza društev za precizno in dinamično streljanje
moris
zsč
polenar tactical
Slovenska vojska