Tekmovanje je bilo namenjeno vsem članom združenja Sever, slovenskim policistom, pravosodnim policistom, pripadnikom vojske, varnostnikom in športnim strelcem.

Iz društva SD1991 se nas je tekme udeležilo 7 članov, od tega so trije tudi pomagali pri izvedbi tekmovanja kot sodniki združenja Sever. Tekmovalo se je tako v posamični kot v ekipni konkurenci. Končno število tekmovalcev je bilo 74, v trinajstih ekipah. Prišli so tudi gostje iz Hrvaške in Italije.

Organizatorji so nam pripravili 7 zanimivih prog, na katerih smo se spopadali z različnimi nalogami, kot so streljanje izza in iz avtomobilov, streljanje mimo premikajočega talca, selektivno streljanje tarč pravilne barve, ipd. Tekmovanje je potekalo tekoče, tudi vreme je sodelovalo.

Po končani tekmi smo se podružili ob pasulju s klobaso in na prijetnem soncu počakali rezultate. Z ekipo SD1991 s štirimi člani smo zasedli skupno sedmo mesto, preostali člani pa so v ekipi Sever1 osvojili zmago! V posamični razvrstitvi smo bili smo bili precej enakomerno razporejeni po celem seznamu, s tem da se je večina članov uvrstila v prvo dvajseterico.

Kot vedno, slike in rezultati (skupno, ekipno, moški) so (žal pa ne ravno najboljše/i).

Nejc V.

Dne 11. 10. 2018 smo se udeležili taktičnega tri dnevnega ostrostrelskega tekmovanja Shild 2018. Tekmovanje poteka na vojaškem poligonu Zahorie na Slovaškem, kjer je območje namenjeno za testiranje novega topniškega orožja. Velikost samega poligona oz. strelišča je izjemna. Na tekmovanju smo nastopila dva slovenska para in en mešani par s Slovencem in Čehom. Vsi Slovenci smo dobili v bazi svojo hiško, v kateri smo imeli opremo in spali, kolikor se je pač spati dalo.

Tekmovanje se je začelo s sestankom kako bodo zadeve potekale in z možnostjo nastrelitve puške na 100 in 300 m. Po večerji smo dobili prosto do 3 zjutraj, ko se je začela akcija. Nočno streljanje na dolžinah 400 m, 550 m, 600 m in 750 m. Težave pri nočnem streljanju pridejo do izraza, ko imaš več tarč na različnih razdaljah, a ni nimaš možnosti klikanja po optiki, saj je tema in še omejen čas, ki ti ne dopušča, da bi se lahko igral s svetilko in nastavil optiko. Tako je bilo potrebno računanje in ravnanje po križu kar mi je delalo nekaj težav. Streljanje je bilo do jutra in nato skozi cel dan, na tarče in platke v razdaljah od 25 m do 700 m. Streljanje v kar lepem vetru je bilo zahtevno, saj imaš le en strel brez možnosti popravka. Tako, da ko si ustrelil, si šele videl, da veter tako močno piha, da zadeneš pesek za 2 mil od tarče. In z nič točkami smo šli na naslednjo nalogo…

Na razdalji 100 m smo morali prestreliti vžigalno vrvico, preden dogori do eksploziva in ga raznese. Časa za streljanje imaš, kolikor hitro pač vrvica gori. Do težave pa je prišlo pri obeh slovenskih ekipah, ker smo vrvico uspešno prestreli, a je žal iskra preskočila dalje in vrvica gorela naprej…

Zvečer smo se preselili na drugi del poligona, kjer so razdalje do 1430 m. Ekipa pod časovno omejitvijo išče tarče in jih mora zadeti. Najbolj oddaljena tarča je bila na 980 m, najbližja na 25 m. Najbližje seveda skoraj nihče ni našel, saj so vsi gledali v daljavo.

Nato je sledila večerja in ponovno nočno streljanje ob soju raket in bakel. Tarče so bile na 500 m, 570 m, 700 m ter 860 m, s časovno omejitvijo, v temi, zopet brez možnosti klikanja. Najti si moral svojo tarčo s črko svoje ekipe. Bakle so gorele tako, da črke sploh nisi videl in zopet smo naredili slab rezultat na nočnem streljanju.

Zjutraj je sledilo ponovno streljanje do razdalje 1430 m. Tukaj se videla razlika v kalibrih 338 lapua in 6.5 cal. Ob vetru so imeli že z 338 veliko popravka zaradi vetra, manjši kalibri pa so plesali v vetru.

Na koncu smo končali tekmovanje s 4., 9. in 10. mestom. Bila je dobra izkušnja in kot vedno, je tekma najboljši trening za strelca in opremo.

Še nekaj slik v google galeriji.

Aleš

Češka zbrojovka pomeni češko tovarno orožja in teh imajo kar nekaj. Verjetno najbolj poznana je tovarna CZUB (Češka zbrojovka Uherský Brod). V večini primerov, ko govorimo o CZ znamki orožja, mislimo na CZUB.
Tovarna je bila zgrajena leta 1936 v kraju Uherský Brod takrat še na Čehoslovaškem. Zanimivo je, da so tovarno zgradili v samo 16ih tednih ter, da ima večina objektov izrazito civilni izgled, da bi otežili identifikacijo objektov iz zraka in bili težja tarča za bombardiranje.

Tovarna je tako velik kompleks, da smo se morali iz enega krila na drugo, peljati z avtobusom. Najprej smo si pogledali skladišče za les, kjer pod posebnimi pogoji in v nadzirani atmosferi hranijo različne vrste lesa. Ni važno ali gre za navaden vezan les, kvaliteten oreh ali pa eksotične primerke, mora biti ta skladiščen na določeni temperaturi in vlažnosti, da ne izgubi na kvaliteti. Pogoje hranjenja ter kvaliteto lesa redno nadzorujejo.

Po potrebi oziroma, ko les doseže določene pogoje, ga iz skladišča premestijo v proizvodnjo, kjer začnejo z njegovo obdelavo. Način obdelave je zelo odvisen od modela orožja in serije. Vsak kos lesa gre najprej v roke enega od delavcev, ki ga na grobo odreže po obliki določene puške. Za ta namen imajo kar lesene šablone vseh modelov, ki jih izdelujejo.

Za večje serije pušk gre navaden les v velike avtomatske CNC rezkarje, ki obdelujejo dve ali pa kar štiri kopita naenkrat. Dražji les za omejene serije in puške višjega cenovnega ranga pa se obdela kar ročno na stružnicah ter s posebnim tesarskim orodjem.

Ne glede na model, pa vsako kopito na koncu pride pod budno oko nadzornikov, ki vsako nepravilnost označijo, kopito zavrnejo, ali pa pošljejo na končno ročno obdelavo. Zanimivo je bilo videti tudi, da so začeli v večino novih modelov vstavljati »pillar bedding« – torej kovinske podporne valje, ki jih z epoksi smolo zalepijo v kopito, da se na njih nasloni in privije zaklep. Tak način montaže pripomore pri zmanjšanju vpliva lesenega kopita na natančnost in konsistenco zadetkov.

Pred barvanjem gredo kopita še pod laser, kjer vgravirajo »checkering« in končne podrobnosti. Lakiranje se še vedno izvaja ročno v posebej opremljeni sobi za možnosti požara ali eksplozije.

Na drugi strani tovarniškega kompleksa pa ležijo stavbe, v katerih poteka produkcija kovinskih delov orožja. Skozi ena vrata v prostore vstopijo surovci iz aluminija in jekla, skozi druga vrata pa izstopijo kot končani deli. Tam lahko vidimo vse od preprostih orodji za ročno obdelavo, do naprednih CNC mašin z robotskimi rokami, ki ne potrebujejo človeškega operaterja.
Iz primernih kosov jekla najprej izvrtajo kaliber, jih dajo na »honing« oziroma poliranje, nato pa v stroj za hladno kovanje, kjer cevi dobijo primeren navoj in strukturno trdnost. Sledi vrtanje ležišča naboja, nato pa končna zunanja obdelava do želenega profila cevi. Na koncu pride še notranja in zunanja površinska obdelava , ki je odvisna od tipa in namena orožja.

V sosednjih prostorih diši po svečah, tam namreč vlivajo zelen vosek v kalupe, iz katerih dobijo oblike določenih sestavnih delov. Te voščene dele potem ročno obdelajo do želene oblike in jih s pomočjo vročega orodja spojijo v »grozde« enakih izdelkov z enim sredinskim valjem.
Ti voščeni »grozdi« gredo na viseči tekoči trak, ki jih najprej pomoči v belo glazuro, nato pa v posodo, kjer razpihujejo droben kremenčev pesek. Pesek se prime glazure in na voščenih delih se naredi tanek sloj. Ta postopek se večkrat ponovi, da je dosežena želena debelina. Taki deli se potem sušijo v skladišču nekaj dni, predno jih dajo v peč, ki dokončno utrdi glazuro, hkrati pa stopi ves vosek. Tako nastanejo kalupi, primerni za vlivanje.

Metalurški del tovarne nam je bil vsem najverjetneje še najbolj zanimiv. Tam surov material in reciklirano kovino stalijo v električnem plavžu, dodajo določene snovi za pravilno razmerje, ter iz površja zlitine odstranijo nečistoče in žlindro.
Tako pripravljeno staljeno kovino nato vlijejo v predhodno segrete kalupe, ki zaradi visoke vročine začnejo žareti. Ko se deli dovolj ohladijo, gredo v nadaljnjo predelavo.
Ta postopek uporabljajo na primer za spodnje dele pištol Shadow 2. Tako vliti deli potrebujejo dosti manj strojne obdelave, predvsem pa zmanjšajo količino odpadnega materiala.

V posebej varovanem objektu delavci sestavljajo končano orožje in izvajajo pregled kakovosti. Na tej točki so nekateri deli še vedno deležni ročne obdelave za pravilno delovanje. Določeno orožje, predvsem starejši modeli pištol, so v tej stavbi deležni še »brake in« cikla, tudi do 1000 ponovitev repetiranja zaklepa in proženja, da se vsi deli vnesejo in da je tako orožje pripravljeno za uporabo takoj iz škatle.

Sestavljeno orožje gre do internega strelišča, kjer orožje testirajo s posebnimi naboji, ki imajo 130% polnitev. Na določeno število orožja iz ene serije izberejo tudi en primerek, ki ga testirajo tako, da iz njega ustrelijo skupno 50.000 nabojev (okoli 5000 nabojev na dan).
Vsako orožje mora dosegati tudi določen standard natančnosti, ali pa ga zavrnejo in pošljejo na popravilo v sestavljalnico.

Brezhibno orožje ročno nastrelijo s pomočjo kamere in ekrana za zaznavo zadetkov, ter ga pošljejo v sosednjo sobo na čiščenje.
Orožje je tam hitro in spretno razstavljeno, deli so potunkani v posebno mešanico topil in čistila, ter ročno skrtačeni. Tako očiščeno orožje je sestavljeno in poslano v pakirnico.

ŽIGA

Tudi letos je SD 1991 posodil nekaj “ponazoritvenikov” Parku vojaške zgodovine v Piki, da pričara nekaj zanimivih trenutkov. V Pivki je namreč potekal že XII. Festival vojaške zgodovine, ki se je odvijal med 14. in 16. septembrom.

Za namen festivala smo ponovno postavili uprizoritvene tabore iz druge svetovne vojne, ki so obiskovalcem ponudili kratek vpogled v čas izpred 70 let. Kot navadno je bil postavljen nemški, ameriški, partizanski in sovjetski tabor. Na ta dogodek nastopajoči prinesejo svoje uniforme ter opremo, nekateri celo originale! PVZ pa »posodi« mehanizacijo, predvsem tanke. Naj priznam, da gre za posebno doživetje, ko se »en par mandeljcev« pelje na hrupnem stvoru z zavedanjem, da ga ni kuclja ali drevesa, ki bi se uprl 26 tonam.

V ameriškem taboru pa smo imeli veliko pomoči hrvaških kolegov iz kluba Airsoft klub Alfa. Fantje so pripeljali veliko opreme in postavili lepo postojanko. Za povrh, so imeli še fotografa z odličnim občutkom za sliko, o čemer se lahko prepričate v spodnji galeriji.

Lani je bila v nedeljo uprizorjena bitka na Labi, letos pa so nastopili pripadniki specialnih sil, ki so prileteli s helikopterjem SV. In tudi tu smo sodelovali, saj je helikopter pilotiral naš član. Torej, smo bili ta vikend na zemlji in v zraku.

Za konec naj omenim še zahvalo, ki je prispela na naslov društva in jo lahko preberete tule.

Članek na strani PVZ.

Video na FB strani PVZ.

Galerija slik hrvaškega kolega.

Samo D.

V soboto 22. 9. 2018 smo bili raztreseni na kar nekaj koncih, eden od teh je bil strelišče Mačkovec pri Bohinjski Beli. Tu smo skupaj s kolegi iz SCL izvedli “mokri” trening. Vodja strelišča je bil Andrej Feguš, prisotnih pa nas je bilo okroglih 20 članov obeh društev.

Plavali smo na:
25 m delfin,
100 m prsno,
nad 300 m prosto…

Šalo na stran, vreme res ni bilo kaj prida. Občasno smo celo prekinili streljanje zaradi močnejših nalivov. So pa taki dnevi prav tako pomembni za ohranjanje in pridobivanje strelske kondicije, saj na tak način preverimo kako oprema deluje. Tu se navadno pokaže razlika med poceni “kitajci” in kvalitetno merilno opremo. Moj red dot ni bil kaj prida in se je kmalu orosil. Zato bi ponovil vrli nasvet “buy once cry once.” Vendar pa po drugi strani, podobne razmere nimamo tako pogosto, da bi vsakomur odtehtalo nekaj 100 € višjo ceno za opremo. Ostrostrelcem pa gre cena opreme tako ali tako čez oblake.

Z aktivnostmi smo zaključili že ob 12. uri ter se odpravili ogreti v bližnji obrat (in se pri tem sprijazniti z mislijo, da bo pa tokrat potrebno res dobro posušiti in namazati železje). In vendar je bil zabaven dan! 🙂

Še nekaj slik v google+ galeriji.

Samo D.

1 3 4 5 6 7 57
SD1991
Zveza društev za precizno in dinamično streljanje
moris
zsč
polenar tactical
Slovenska vojska