Češka zbrojovka pomeni češko tovarno orožja in teh imajo kar nekaj. Verjetno najbolj poznana je tovarna CZUB (Češka zbrojovka Uherský Brod). V večini primerov, ko govorimo o CZ znamki orožja, mislimo na CZUB.
Tovarna je bila zgrajena leta 1936 v kraju Uherský Brod takrat še na Čehoslovaškem. Zanimivo je, da so tovarno zgradili v samo 16ih tednih ter, da ima večina objektov izrazito civilni izgled, da bi otežili identifikacijo objektov iz zraka in bili težja tarča za bombardiranje.

Tovarna je tako velik kompleks, da smo se morali iz enega krila na drugo, peljati z avtobusom. Najprej smo si pogledali skladišče za les, kjer pod posebnimi pogoji in v nadzirani atmosferi hranijo različne vrste lesa. Ni važno ali gre za navaden vezan les, kvaliteten oreh ali pa eksotične primerke, mora biti ta skladiščen na določeni temperaturi in vlažnosti, da ne izgubi na kvaliteti. Pogoje hranjenja ter kvaliteto lesa redno nadzorujejo.

Po potrebi oziroma, ko les doseže določene pogoje, ga iz skladišča premestijo v proizvodnjo, kjer začnejo z njegovo obdelavo. Način obdelave je zelo odvisen od modela orožja in serije. Vsak kos lesa gre najprej v roke enega od delavcev, ki ga na grobo odreže po obliki določene puške. Za ta namen imajo kar lesene šablone vseh modelov, ki jih izdelujejo.

Za večje serije pušk gre navaden les v velike avtomatske CNC rezkarje, ki obdelujejo dve ali pa kar štiri kopita naenkrat. Dražji les za omejene serije in puške višjega cenovnega ranga pa se obdela kar ročno na stružnicah ter s posebnim tesarskim orodjem.

Ne glede na model, pa vsako kopito na koncu pride pod budno oko nadzornikov, ki vsako nepravilnost označijo, kopito zavrnejo, ali pa pošljejo na končno ročno obdelavo. Zanimivo je bilo videti tudi, da so začeli v večino novih modelov vstavljati »pillar bedding« – torej kovinske podporne valje, ki jih z epoksi smolo zalepijo v kopito, da se na njih nasloni in privije zaklep. Tak način montaže pripomore pri zmanjšanju vpliva lesenega kopita na natančnost in konsistenco zadetkov.

Pred barvanjem gredo kopita še pod laser, kjer vgravirajo »checkering« in končne podrobnosti. Lakiranje se še vedno izvaja ročno v posebej opremljeni sobi za možnosti požara ali eksplozije.

Na drugi strani tovarniškega kompleksa pa ležijo stavbe, v katerih poteka produkcija kovinskih delov orožja. Skozi ena vrata v prostore vstopijo surovci iz aluminija in jekla, skozi druga vrata pa izstopijo kot končani deli. Tam lahko vidimo vse od preprostih orodji za ročno obdelavo, do naprednih CNC mašin z robotskimi rokami, ki ne potrebujejo človeškega operaterja.
Iz primernih kosov jekla najprej izvrtajo kaliber, jih dajo na »honing« oziroma poliranje, nato pa v stroj za hladno kovanje, kjer cevi dobijo primeren navoj in strukturno trdnost. Sledi vrtanje ležišča naboja, nato pa končna zunanja obdelava do želenega profila cevi. Na koncu pride še notranja in zunanja površinska obdelava , ki je odvisna od tipa in namena orožja.

V sosednjih prostorih diši po svečah, tam namreč vlivajo zelen vosek v kalupe, iz katerih dobijo oblike določenih sestavnih delov. Te voščene dele potem ročno obdelajo do želene oblike in jih s pomočjo vročega orodja spojijo v »grozde« enakih izdelkov z enim sredinskim valjem.
Ti voščeni »grozdi« gredo na viseči tekoči trak, ki jih najprej pomoči v belo glazuro, nato pa v posodo, kjer razpihujejo droben kremenčev pesek. Pesek se prime glazure in na voščenih delih se naredi tanek sloj. Ta postopek se večkrat ponovi, da je dosežena želena debelina. Taki deli se potem sušijo v skladišču nekaj dni, predno jih dajo v peč, ki dokončno utrdi glazuro, hkrati pa stopi ves vosek. Tako nastanejo kalupi, primerni za vlivanje.

Metalurški del tovarne nam je bil vsem najverjetneje še najbolj zanimiv. Tam surov material in reciklirano kovino stalijo v električnem plavžu, dodajo določene snovi za pravilno razmerje, ter iz površja zlitine odstranijo nečistoče in žlindro.
Tako pripravljeno staljeno kovino nato vlijejo v predhodno segrete kalupe, ki zaradi visoke vročine začnejo žareti. Ko se deli dovolj ohladijo, gredo v nadaljnjo predelavo.
Ta postopek uporabljajo na primer za spodnje dele pištol Shadow 2. Tako vliti deli potrebujejo dosti manj strojne obdelave, predvsem pa zmanjšajo količino odpadnega materiala.

V posebej varovanem objektu delavci sestavljajo končano orožje in izvajajo pregled kakovosti. Na tej točki so nekateri deli še vedno deležni ročne obdelave za pravilno delovanje. Določeno orožje, predvsem starejši modeli pištol, so v tej stavbi deležni še »brake in« cikla, tudi do 1000 ponovitev repetiranja zaklepa in proženja, da se vsi deli vnesejo in da je tako orožje pripravljeno za uporabo takoj iz škatle.

Sestavljeno orožje gre do internega strelišča, kjer orožje testirajo s posebnimi naboji, ki imajo 130% polnitev. Na določeno število orožja iz ene serije izberejo tudi en primerek, ki ga testirajo tako, da iz njega ustrelijo skupno 50.000 nabojev (okoli 5000 nabojev na dan).
Vsako orožje mora dosegati tudi določen standard natančnosti, ali pa ga zavrnejo in pošljejo na popravilo v sestavljalnico.

Brezhibno orožje ročno nastrelijo s pomočjo kamere in ekrana za zaznavo zadetkov, ter ga pošljejo v sosednjo sobo na čiščenje.
Orožje je tam hitro in spretno razstavljeno, deli so potunkani v posebno mešanico topil in čistila, ter ročno skrtačeni. Tako očiščeno orožje je sestavljeno in poslano v pakirnico.

ŽIGA

Nekaj napotkov in koristnih dokumentov tako za začetnike kot za obstoječe strelce. Nenehno obnavljanje znanja je pravi način za konstantno in rutinirano varno rokovanje z orožjem in odlična podlaga za nadgradnjo le tega.

Vprašanja za Preizkus znanja o ravnaju z orožjem

Potrdilo o posoji orožja