Med 3. in 7. aprilom sem se udeležil mojega prvega svetovnega ostrostrelskega prvenstva. Prvenstvo poteka vsako leto na Češkem v mestu Bzenec, v organizaciji ostrostrelca Petra Mareka in v sodelovanju z Češko vojsko. Po 6 urah vožnje sva z sotekmovalcem prispela v bazo na strelišču. Prijavila sva se in opremo odnesla v šotor, ki je bil namenjen za slovensko ekipo. Šotori ogrevani, notri postelje, skratka pravo udobje.
Na vsakem šotoru je bil spisek tekmovalcev in sprehodil sem se, da vidim kdo vse je moja konkurenca. Pridem do prvega šotora in spisek samih ameriških airborne rangerjev. Malo težje pogoltnem slino, si rečem ne me j* in stopim da naslednjega šotora. Tam spisek ameriških marin sniper team, o f*! Grem šotor naprej, tam fabriška ekipa Meopte, fabriška ekipa H&K, Finske ekipe, Angleška ekipa, Poljaki, Čehi… Tole bo zaj* si rečem in sam pri sebi upam samo na nekaj, da le ne bom zadnji. Drugi dan se je začelo zares. najprej strel z hladno cevjo na 570m. “Kaj, a ne bomo prvo nič nastrelili na 100 m,” razmišljam sam pri sebi. Saj sploh ne vem kam puška nese zaradi druge nadmorske višine.
Platko na 570 m čudežno zadanem in gremo dalje na novo nalogo, to je določanje razdalje človeka v gozdu brez namerilnih naprav, streljanje na granato na 100 m, streljanje na naboj na 100 m in še streljanje na 590 m. Nato streljanje s pištolo in v tem duhu mine prvi dan.
Drugi dan: streljanje čez ovire s pištolo, vlečenje 85 kilogramske lutke po terenu, streli z novim škorpijonom čez razne ovire. Spet vlačenje tiste lutke, streli z brenom, itd. Pa še streljanje na tarče s talci, kjer dobiš ogromno kazenskih pik, če zadeneš žensko in otroka. Itak sem zaj* ter ubil talca in otroka. Nato streli iz različnih položajev.
Sledijo streli pod kotom 90° na razdalji 300 m. Tukaj ugotoviš, koliko treninga manjka, ker realno niti ne veš, kako puško nastaviti, da ne boš streljal na slepo. Streli s hrbta od partnerja, menjave pušk s partnerjem, itn.
Tretji dan: odhod na drugo strelišče po imenu Labava, ki je ogromno strelišče. Bač je kot peskovnik v primerjavi s to veliko pokrajino. Najboljši daljinomeri so se ustavili blizu 2000 m, tako da prave daljave niti nismo mogli izmeriti. In prišel je čas za streljanje iz helikopterja. Nervozno čakanje, da prideš na vrsto in opazovanje tekmovalcev, komu bo uspelo zadeti. Vse SLO ekipe smo podrli po eno od dveh tarč. Le redkim je uspelo zadeti obe tarči. Nato dalje na iskanje sovražnega ostrostrelca po kooridantah, pa 1 ura časa, da se priplaziš…
Čez nadzorovani sovražni koridor, ki poteka čez tankovsko cesto, po kateri se vozijo tanki in nato zopet streljanje na 100 m, na 800 m, pa na 300 m iz različnih nestabilnih položajev. Ob temi pa čas za nočno streljanje ob soju svetlobnih raket. Nato čakanje na kamione in spanje v podzemnem bunkerju kot sardele. 😉 Drugi dan odhod nazaj v Bzenec in takoj streljanje s puško na 580 m in strel na 300 m in še streljanje s pištolo z oprtano vso kompletno opremo prejšnjega dne, ko smo spali na terenu in s puško seveda.
Za zaključek lahko rečem, da je bila to izjemna izkušnja in tekmovanje na visokem nivoju. S partnerjem sva dosegla 24. mesto, kar je zame dober rezultat. Imela sva kar nekaj res dobrih strelov in seveda tudi veliko brezveznih napak. Spoznal sem ogromno prijaznih in zanimivih ljudi iz vse koncev sveta, ki so mojstri svojega poklica. Sedaj pa je čas za veliko treninga in priprav na novo tekmovanje.
Na koncu se najlepše zahvaljujem Fegušu in Pollu, ki sta imela zaupanje vame in mi nastop na svetovnem prvenstvu tudi omogočila. Brez njiju, bi vse ostalo le želja.
Še povezava na strelski forum z nekaj posnetki. Galerija pa je v google+ obliki.
Aleš Kutnar
