Dejan Govednik
V Soboto 18.05.2019 se nas je 56 strelcev v kamnolomu Griža pri Rižani spopadlo na multigun tekmi.
Pripravljenih je bilo pet prog, kjer smo se na različne načine in zaporedjem uporabe orožja, spopadli s vsemi tremi kosi, puška, pištola in šibrenica.
Proge so bile zastavljene po istem principu, z 10 streli z vsakim orožjem in po nekod kar precejšnjimi razdaljami tako za streljanje kot tudi tek.
Zanimiva in dinamična tekma, prav tako pa smo nekateri tudi prvič izkusili beleženje rezultatov preko aplikacije, kjer so nas ob zaključku že čakali rezultati.
Strelci SD1991 smo se kar vredu odrezali kjer je Žiga Polajnar odnesel tudi odličje za 3. mesto v kategoriji OPEN.
Rezulati po divizijah in kategorijah.
Aljaž K.
11.5. smo se udeležili 1. SCSA steel challenge tekmovanja v Griži pri Rižani.
Tekmovanje je bilo sestavljeno iz 8 standardnih prog, na katerih so bile postavljene kovinske tarče na različnih razdaljah. Na vsaki progi je bilo 5 tarč, rdečo je bilo potrebno zadeti zadnjo. Strelec je progo odstreljal 5x, za rezultat pa so se mu šteli najboljši 4 poizkusi.
Tekma je bila dobro organizirana, saj je vse teklo tekoče in ni bilo veliko čakanja med progami.
Prvič so uporabili tudi samostojne zapisovalce za rezultate, ki so hodili od proge do proge s svojo skupino in rezultate elektronsko sproti beležili na tablicah.
Sodeč po rezultatih smo bili kar uspešni, Dejan Gradišnik je dosegel 3. mesto v Production division, Manca Podobnik Vrhovnik je dosegla 3. mesto v kategoriji Lady, Žiga Polajnar pa 2. mesto v Limited division.
Tekma je bila zelo zabavna in glede na število postreljenih nabojev tudi dobra priložnost za trening.
Žiga P.
Dne 4. 5. 2019 smo se udeležili enodnevnega ostrostrelskega tekmovanja v Italiji, z nazivom THE LONGEST DAY Extrem sniper Competition.
Tekmovanje poteka v Italijanski Tosķani na razgibanem terenu podeželja blizu mesta Livorno. Gre za privatno lovišče v obsegu cca. treh kvadratnih kilometrov.
Na izziv se nas je odpravilo 7 tekmovalcev iz Slovenije. Tekmovanje je potekalo en dan in sicer od 7 ure zjutraj pa do 0.30 ponoči, brez prestanka ali počitka. Samo tekmovanje je vsebovalo 18 različnih prog, od tega 4 nočne proge. Potekalo je na 4 različnih lokacijah, na katere je bilo potrebno priti peš čez kar razgiban teren, to pa pomeni veliko sprehajanja s kompletno, ne ravno lahko opremo.
Večina strelov se je izvajala na razdalji od 300 do 950 m. Sama velikost kovinskih tarč je bila 50 x 60 cm in označena s črkami ter številkami. Tarče je bilo potrebno zadeti v naprej določenem zaporedju črk in številk, s časovno omejitvijo 40 do 60 sek.
V primeru, da nisi upošteval v naprej danega zaporedja strelov ali oddal strel izven določene časovnice, so sledile kazenske točke. Streljanje je potekalo v različnih strelskih pozicijah, vaje pa so vsebovale tudi naklonske strele, 90 stopinjske strele, strele iz barikade ali tankovske ovire, s strehe, simulator helikopterske platforme, mize, tripoda, iskanje sovražnega ostrostrelca itd.
Streljanje na hrib je zahtevalo takšne kote streljanja, da tudi raztegnjene nogice na puški ob največji možni višini niso omogočale kvalitetnega strelnega položaja. Ko je prišla noč, je bilo na vrsti še nočno streljanje na osvetljene tarče na različnih razdaljah.
Zanimiva je bila nočna proga s pištolo, ker je bilo potrebno v temi, brez dodatne svetilke, razstaviti in sestaviti pištolo Glock 17. Nato pa napolniti dva nabojnika in streljati na različne osvetljene tarče, v omejeni časovnici.
Če nimaš doma Glocka, zna biti to v temi kar misija nemogoče. Bilo je zelo zanimivo in zahtevno takmovanje, kjer si imel ves čas naloge in napore. Tako se je utrujenost stopnjevala in naloge postajale vedno težje.
Glede na deževno jutro, nam je vreme prizaneslo in nas ni namakalo cel dan. Na koncu je bil razultat tekme izjemen, saj so slovenske ekipe pobrale vsa prva tri mesta in tako dokazali, da kljub omejeni možnosti treninga v primerjavi z drugimi državami, na dolge razdalje zmoremo zmagovati.
V Italijo se vsekakor še vrnemo, saj je bila tekma na zelo visokem nivoju, kvalitetno, strokovno ter varno izpeljana. Vse pohvale organizatorju ter vsem zmagovalcem na stopničkah.
Aleš K.
V začetku aprila se je ekipa Polenar Tactical odpravila na oddaljeno Finsko. Pristali smo na letališču v (presenetljivo) toplih in sončnih Helsinkih, kjer so nas pričakali fantje iz Varusteleke, Finske trgovine s taktično in surplus opremo. Po začetnih pozdravih smo se strpali v avto in odpeljali na ogled trgovine in celotnega podjetja. Vse skupaj je zares obsežno saj vključuje trgovino, skladišče, bar, fitnes, pisarne in šivalnico, na naše začudenje, imajo celo lastno savno.
Začetki trgovine segajo 15 let nazaj, začelo se je s prodajo iz kombija, danes pa podjetje zaposluje več kot 60 ljudi, odpošljejo več kot 1000 naročil na dan, imajo tudi svojo znamko oblačil Särmä. Ogled podjetja smo seveda zaključili v baru, sestanke pa smo nadaljevali v tradicionalni Finski restavraciji ob jelenjem golažu zaključili pa v središču Helsinkov ob pregrešno dragem pivu. Obisk Finske smo nadaljevali na strelišču, kjer smo imeli dva enodnevna tečaja streljanja s puško.
Tečajniki so nas pozitivno presenetili z visokim nivojem znanja ter profesionalno opremo in oborožitvijo. Finska ima namreč še vedno obvezno 6 mesečno služenje vojaškega roka, po kateremu sledi aktivna rezerva. Odvisno od položaja in enote se morajo posamezniki udeleževati rednih usposabljanj. Vidi se, da Finci jemljejo obrambo svoje države zelo resno, saj večina ljudi investira tudi svoj čas in denar v opremo in usposabljanje. Za njih je ruska grožnja še vedno zelo aktualna.
Strelišče je bilo 2 uri oddaljeno od Helsinkov, zato smo tam prespali v udobni leseni brunarici, in ne boste verjeli, Finci ne bi bili Finci, če ne bi imeli na strelišču savne, ki je bila po napornem dnevu seveda več kot dobrodošla.
Obisk Finske smo zaključili z ogledom Helsinkov, sprehodili smo se po centru in si ogledali najpomembnejše kulturne znamenitosti, seveda pa je fante bolj kot to, zanimala podzemna garažna hiša po kateri se lahko vozijo tanki in to v samem strogem centru Helsinkov. Zadnji dan se je dokazalo tudi Finsko vreme, po nekaj dneh sonca in sorazmerno toplega vremena nas je »presenetil« sneg.
Manca Podobnik Vrhovnik
V soboto, 30.03.2019 se je v kamnolomu Griža pri Rižani odvijala 2. tekma SZPS 2019, pištola/revolver+PCC.
Iz našega društva smo se tekmovanja udeležili trije tekmovalci, Samo Debevec, Dejan Gradišnik in moja malenkost Miran Vodopivec. Za naju s Samotom, je bil to ognjeni krst po opravljenem varnostnem (IPSC) izpitu in v svojem imenu lahko s zagotovostjo potrdim, da se mi je po udeležbi dosedanjih, večinoma klubskih tekmah, odprl nov svet. Takoj po prihodu na strelišče, po opravljenih formalnostih registracije in ob pogledu na množico skoraj 200-tih strelcev in strelk iz celotne evrope, ki so že čakali v polni »bojni opremi«, da organizator da znak in odpre strelske proge, sem se počutil majhnega, kot že dolgo ne… Povsem drug level, kot sem ga bil vajen dosedaj. A nekje je treba začeti!
Žal smo bili vsi trije, v različnih squadih. Dejan, ki ima na tovrstnih tekmovanjih že nekaj več izkušenj, nama s Samotom pred začetkom velikodušno podeli še nekaj dragocenih nasvetov in smo šli, vsak s svojo skupino proti prvi progi.
Tekmovanje se je pričelo ob 9i uri zjutraj. Razdeljeni v 9 squadov nas je čakalo 11 strelskih prog, različnih dolžin in zahtevnosti. V glavi se mi je večino časa porajala predvsem misel: »Odstreljaj počasi in po pameti!! Varno, brez neumnosti in DQ. Rezultat danes ni pomemben.« A vseeno je to tekmovanje in pisk ure vendarle naredi svoje. Tekom tekmovalnega dne je bilo moč na obrazih strelcev videti skoraj vse… veselje, razočaranje, utujenost,… ponekod pa tudi posledice neuporabe sončne kreme!
Od resnično vrhunskih strelcev, povprečja, pa tudi koga, ki bi morda moral razmisliti, če se je podal v pravi šport. Morda pa komu sploh ne gre za rezultat in se pride le družit in uživat v dobri družbi in streljanju, si mislim in s tem vsekakor ni popolnoma nič narobe. Nenazadnje, pomembna sta volja in vztrajnost in da uživamo v tem ka počnemo. Na srečo, stroga pravila in sodniki poskrbijo, da je varnost na tovrstnih tekmah na resnično visokem nivoju.
Ne morem pa tudi mimo opaženih kompletov opreme in orožja, katerih cena presega povprečni polletni ali celo letni dohodek povprečnega slovenca. A žal marsikomu tudi to ne pripomore na poti do resnejšega uspeha.
Dan je bil dolg in po odstreljani zadnji progi in skoraj 240 kosih streliva,okoli 15:30 poiščem Samota in Dejana. Vsi še pod vtisom zadnjih strelov in z mešanimi občutki glede pričakovanega rezultata spakiramo opremo in po hitrem postopku na mrzlega,… zasluženega. Organizator je poskrbel tudi za odličen golaž in srečolov! Počakamo še podelitev nagrad in zaključimo tekmovalni dan s povratkom v Ljubljano.
Vsi trije smo tekmovali v katekoriji »Production« in tekmovanje končali na: Dejan 52. mestu, Samo 72. mestu in jaz na 73. mestu.
Po prvi tovrstni izkušnji sem prišel do zagotovega spoznanja, da je za poseganje po boljših rezultatih (beri: biti med prvih 15) na tovrstnih tekmovanjih, trening 1x tedensko, z porabljenimi 50-150 naboji daleč premalo. Potrebno bo še veliko več, ampak gremo lepo počasi.
Celostna tekmovalna izkušnja je bila super in priporočam vsakomur, ki ga tovrstna panoga streljanja veseli.
Miran Vodopivec
